Pravijo da je sreča v majhnih stvareh, toda zakaj je potem ne začutimo? Smo vsi taki materialisti, pa čeprav ves čas ponavljamo, da šteje duša, osebnost človeka. Pa vendar nam denar pomeni preveč. Veliko preveč.
Berem knjigo
Sramota, ki jo je napisal
Robert Swindells. Knjiga je napisana precej preprosto, govori pa o deklici Marthi, ki ima s staršema velike težave, saj sta grozno verna. Nositi mora oblačila ki ji jih sešije mati in hodi v cerkev. Sošolci je ne marajo, ker je drugačna, ne nosi modnih oblačil, ne hodi v kino ali na pijačo s prijatelji.
Prijatelje je najprej treba imeti, da greš lahko z njimi ven. Ima tudi starejšo sestro, ki sta jo starša vrgla iz hiše oziroma je pri šestnajstih letih odšla. In ta njena sestra ji piše kartice, ki jih Marthin oče sicer raztrga in zmeče v smeti, a vendar jih Martha potem poišče, zlepi, prebere in shrani. No in na eni kartici je Mary zapisala:
"Ni lahko biti srečen."
Sedaj pa sedim in razmišljam. Mar je sreča res tako nedosegljiva ali pa se je enostavno ne zavedamo? Ne zavedamo se tistih majhnih stvari, ki bi nas morale osrečiti, ker smo enostavno preobremenjeni s toliko drugimi stvarmi, da jih ne opazimo? Zakaj je tako? Mar je res tako težko opazovati okolico, pomagati drugim in dojemati srečo? Nekatere stvari nam sploh ne veljajo več za srečo, temveč za nekaj vsakdanjega. Rastline, živali, cel planet dojemamo kot samoumevno, kar pa ni prav. Kako bi se počutili, če bi se nekega jutra zbudili in nebi slišali petja ptic? Oziroma, sploh slišite petje ptic? Ali pa ga preslišite, kot nadležen zvok avtomobilov ki drvijo mimo vašega domovanja? Dojemate lepoto narave kot srečo, Kaj sploh dojemate kot srečo? Ste si kdaj zamislili, kako bi bilo če bi oslepeli? Če nebi mogli videti nobenega sončnega zahoda, marjetice, ljubljene osebe? Ne? Torej ste lahko srečni, da vidite. Pa ste pred tem kdaj sploh pomislili, da imate srečo, ker vidite?
Srečna sem, ker živim,
ker imam ob sebi ljudi, ki me imajo radi,
tako kot jih imam rada jaz. Brezpogojno.
Ker lahko vsak dan nekomu rečem pogrešala sem te.
In to mislim resno. Brez zadržkov & igranja.
Ker se ne rabim pretvarjati.
Ker takoj vejo, če je kaj narobe.
Ker me zares poznajo.
Rada vas imam
In srečna sem, ker vas poznam.
Nelly, Majč, Irenca brez vas nebi bila to kar sem.
Hvala vam za podporo, razumevanje ter trmo, da ostajate z mano.
V dobrem in slabem, bolezni in zdravju...
In kakšen je moj zaključek glede stavka v knjigi, ki pravi, da ni lahko biti srečen?
Srečen je lahko vsak, ki ima željo videti srečo, jo doživeti in občutiti. Vendar v današnjem hitrem življenjskem tempu marsikomu uspe spregledati nasmeh na obrazu neznanca, metuljčka, ki razigrano leta okoli...
Sreča je povsod okrog nas, le dobro je treba pogledati, prisluhniti, začutiti.
